Pismo ob 10. obletnici Samanadipe – Hiriko
Dragi prijatelji, podporniki in sopotniki na poti,
danes mineva deset let, odkar so se vrata Samanadipe prvič odprla.
15. aprila smo vstopili v preprosto, obrabljeno hišo – s ključem, vizijo in pripravljenostjo začeti brez gotovosti. To ni bil veličasten začetek. Pogoji so bili skromni, osnovni, celo zahtevni. Stavba je bila krhka, delo brez prestanka, prihodnost nejasna. Kljub temu pa je bilo nekaj bistvenega že prisotno: odločnost ustvariti prostor, posvečen Dhammi, preprostosti in notranjemu delu.
Samanadipa ni nastala iz udobja ali institucionalne podpore. Zrasla je iz dolgega notranjega procesa – let iskanja, spraševanja in včasih globokega razočaranja. Bili so trenutki navdiha in globoke vere, pa tudi izkušnje nerazumevanja, osamljenosti in napetosti med notranjim prepričanjem ter zunanjimi sistemi. Iz tega se je postopoma izoblikovala jasnejša smer: potreba po prostoru, utemeljenem v iskrenosti, neodvisnosti in neposredni praksi.
Od začetka je bil namen preprost: ustvariti prostor, kjer se Dhamma živi, ne le razpravlja. Prostor, kjer se človek lahko umakne iz hrupa in pričakovanj ter se bolj neposredno sreča s samim seboj. Prostor, ki ne vsiljuje enotnosti, temveč omogoča iskrenost, raziskovanje in odgovornost.
V zadnjih desetih letih je Samanadipa rasla – ne le fizično, temveč tudi v globini in pomenu. Kar se je začelo kot samoten napor, je postopoma postalo skupno polje prakse. Mnogi so prispevali na vidne in nevidne načine: z delom, podporo, prisotnostjo, zaupanjem in potrpežljivostjo. Brez tega Samanadipa ne bi obstajala.
Hkrati pa je bistvo tega prostora ostalo nespremenjeno. V svojem jedru je še vedno samotišče – kraj, ki kaže stran od kopičenja in v smer opuščanja. Kraj, ki vabi k refleksiji namesto k razpršenosti. Kraj, kjer vprašanje, kako živeti, postane neposredno in osebno.
Ko gledamo nazaj, ni občutka zaključka. Deset let ni končna točka, temveč nadaljevanje. Ista vprašanja ostajajo živa: čemu je resnično vredno posvetiti življenje? Kaj pomeni živeti iskreno? Kaj je svoboda onkraj idej?
Samanadipa stoji kot odprto vabilo k raziskovanju teh vprašanj – ne skozi verovanje, temveč skozi neposredno izkušnjo.
Rad bi izrazil tudi globoko hvaležnost adžanu Nyanamoliju, ki je prevzel vlogo generalnega varuha in učitelja Dhamme ter z jasnostjo in integriteto nadaljuje odgovornost vodenja tega prostora. Njegova prisotnost in predanost sta bistveno prispevali k oblikovanju smeri Samanadipe. Obenem izrekam iskreno zahvalo vsem preteklim in sedanjim menihom, anagarikom ter laičnim podpornikom, ki so prispevali k temu zatočišču. Vsak izmed njih je na svoj način soustvarjal pogoje za prakso ter vanjo vnašal svoj trud, disciplino in iskrenost, ki danes oblikujejo Samanadipo.
S hvaležnostjo in spoštovanjem,
Hiriko (Primož Korelc)
ustanovitelj in zastopnik Samanadipe