Pismo ob 10. obletnici Samanadipe – adžan Nyanamoli thero
Vzpostavitev prostora za prakso ne pomeni gradnje institucije ali spomenika neki tradiciji; pomeni zagotoviti najosnovnejše primerne pogoje, v katerih lahko človek razvija vrlino in se ne more več skrivati pred samim seboj. Ko pogledamo zgodnje sutte, vidimo, da Buddhovo učenje ne kaže v smer zapletenih družbenih angažmajev ali skupnostnega udobja, temveč v smer samote in poenostavljenega življenja. Prav zato je bilo tako dragoceno, da se je adžan Hiriko takrat odločil narediti korak v to smer, in približno v istem času, ko smo gradili našo prvo kuti v Hillside Hermitage Sri Lanka, je odšel na odmaknjeno slovensko podeželje in začel delati isto. Rezultat je, da naš samostan Samanadipa danes služi kot koristna meja proti nenehnemu pritisku posvetnih vrednot za tiste, ki želijo svoje življenje posvetiti urjenju v Budovem učenju.
Večina okolij je zasnovana tako, da potrjuje naše preference in nas odvrača od temeljnega nelagodja našega bivanja. Čeprav naša samotišča po svoji zasnovi nudijo primerne pogoje za prakso, to velja le v tolikšni meri, kolikor posamezniku omogočajo, da vidi svoj lastni um in prepozna, kakšno notranje delo je potrebno opraviti. Dober samostan je prostor, kjer se odgovornost za lastno trpljenje jasno vrne posamezniku, stran od hrupa javnih pričakovanj in varnosti skupinske identitete. In prav to je nekaj, kar si bomo prizadevali ohranjati in varovati v Samanadipi tudi v prihodnjih letih.
Ajahn Nyanamoli Thero
generalni gvardijan