Tradicija - zgodnji budizem

Budovo učenje (Dhamma) je osredotočeno na en sam cilj: osvoboditev uma od trpljenja (dukkha). Učil je, da trpljenje pride s hrepenenjem (taṇhā) in da se hrepenenje izraža ter hrani z dejanji telesa, govora in misli.

Da bi opustili vsa taka dejanja in trajno naredili konec hrepenenju, je učil urjenje, ki je sestavljeno iz zaporednih stopenj (anupubbasikkhā), v katerih se navade, ki hranijo hrepenenje, opuščajo na vse bolj subtilnih ravneh:

»Gospod Gotama, v tej dolgi hiši na kolih lahko vidimo zaporedni napredek vse do zadnje stopnice stopnišča. Med brahmani lahko vidimo zaporedni napredek pri učenju spevov. Med lokostrelci lahko vidimo zaporedni napredek v lokostrelstvu. Med nami računovodjami, ki se preživljamo z računovodstvom, lahko vidimo zaporedni napredek pri računanju. Kajti ko dobimo vajenca, mu najprej naročimo, naj šteje: ‘Ena ena, dva dva, tri tri, štiri štiri, pet pet, šest šest, sedem sedem, osem osem, devet devet, deset deset.’ Naročimo jim celo, naj štejejo do sto. Ali je mogoče podobno opisati zaporedno urjenje, zaporedni napredek in zaporedno prakso v tem učenju-in-disciplini?«

»Mogoče je, brahman. Denimo, da bi spreten dreser konj dobil odličnega polnokrvnega konja. Najprej bi ga navadil nositi brzdo. Na enak način, ko Uresničeni dobi človeka za urjenje, ga najprej vodi takole: ‘Pridi, menih, bodi kreposten. Živi zadržan s kodeksom obnašanja, obdarjen s primernim vedenjem in primernim okoljem. Videč nevarnost v najmanjši napaki, se uri v pravilih urjenja.’

Ko je menih kreposten, ga Uresničeni vodi naprej: ‘Pridi, menih, straži vrata svojih čutil. Ko z očmi vidiš podobo, se ne oprijemaj njenih znakov in značilnosti, zaradi katerih bi – zaradi bivanja z nezadržanim očesnim čutilom – vate pritekle slabe, nekoristne misli hrepenenja in vznemirjenosti. Vadi zadrževanje tega; straži očesno čutilo in uresniči zadržanost očesnega čutila.’ Ko z ušesom slišiš zvok … Ko z nosom vonjaš vonj … Ko z jezikom okusiš okus … Ko s telesom otipaš dotik … Ko z umom spoznaš pojav, se ne oprijemaj njegovih znakov in značilnosti, zaradi katerih bi – zaradi bivanja z nezadržanim umskim čutilom – vate pritekle slabe, nekoristne misli hrepenenja in vznemirjenosti. Vadi zadrževanje tega; straži umsko čutilo in uresniči zadržanost umskega čutila.

Ko ima menih stražena vrata svojih čutil, ga Uresničeni vodi naprej: ‘Pridi, menih, bodi zmeren pri jedi. Jej s premislekom v luči izvora: ‘Ne za zabavo, razvajanje, lepotičenje ali okras, temveč samo za vzdrževanje tega telesa, da se izognem škodi in da podprem življenje odrekanja. Na ta način bom naredil konec staremu neugodju in ne bom povzročil novega neugodja, ter bom živel brez graje in v ugodju.’

Ko menih je zmerno, ga Uresničeni vodi naprej: ‘Pridi, menih, bodi zavezan k budnosti. Podnevi očisti svoj um ovirajočih stanj med hojo ali sedenjem. Med prvo stražo noči očisti svoj um ovirajočih stanj med hojo ali sedenjem. Med drugo stražo noči bi moral leči v levji položaj – na desni bok, tako da položiš eno stopalo na drugega – zbran in pozoren, potem ko si določil namero, da vstaneš. Potem ko si vstal v zadnji straži noči, nadaljuj in očisti svoj um ovirajočih stanj med hojo ali sedenjem.’

Ko je menih zavezan k budnosti, ga Uresničeni vodi naprej: ‘Pridi, menih, bodi obdarjen z zbranostjo-in-pozornostjo. Deluj s pozornostjo, ko greš ven in se vračaš; ko gledaš naprej in na stran; ko upogibaš in izteguješ ude; ko nosiš vrhnje oblačilo, skledo in oblačila; ko ješ, piješ, žvečiš in okušaš; ko uriniraš in iztrebljaš; ko hodiš, stojiš, sediš, spiš, se prebujaš, govoriš in molčiš.’

Ko je menih obdarjen z zbranostjo-in-pozornostjo, ga Uresničeni vodi naprej: ‘Pridi, menih, obiskuj odmaknjeno bivališče – divjino, korenino drevesa, hrib, grapo, gorsko jamo, grobišče, gozd, prosto nebo, kup slame.’ In on tako stori.

Po obroku se vrne z obhoda za miloščino, sede s prekrižanimi nogami, zravna svoje telo in predse vzpostavi zbranost. Z opustitvijo hrepenenja glede sveta, biva z umom, rešenim hrepenenja; očisti um hrepenenja. Z opustitvijo zlonamernosti in sovraštva, biva z umom, rešenim zlonamernosti, sočuten za dobrobit vseh stvarjenj in bitij; očisti um zlonamernosti in sovraštva. Z opustitvijo lenobnosti-in-otopelosti, biva z umom, rešenim lenobnosti-in-otopelosti, zaznavajoč svetlobo, zbran in pozoren; očisti um lenobnosti-in-otopelosti. Z opustitvijo nemira-in-tesnobe, biva brez nemira, njegov um je notranje pomirjen; očisti um nemira-in-tesnobe. Z opustitvijo dvoma, biva potem ko je presegel dvom, brez negotovosti glede koristnih lastnosti; očisti um dvoma.

Opusti teh pet ovir, umazanij uma, ki slabijo razumevanje. Nato, potem ko se je temeljito umaknil od čutnosti, potem ko se je umaknil od nekoristnih pojavov, z razmišljanjem in z razglabljanjem, z radostjo in ugodjem, rojenim iz umika, biva potem ko je vstopil v prvo jhāno. S pomiritvijo razmišljanja in razglabljanja, z notranjim zaupanjem in zbranostjo uma, brez razmišljanja ali razglabljanja in z radostjo ter ugodjem, rojenim iz umirjenosti, biva potem ko je vstopil v drugo jhāno. Z bledenjem radosti, biva ravnodušen, zbran in pozoren, izkušajoč ugodje s telesom. Biva potem ko je vstopil v tretjo jhāno, glede katere plemeniti pravijo: »on biva ravnodušen, zbran in v ugodju.« Z opustitvijo ugodja in neugodja – in s predhodnim končanjem radosti in vznemirjenosti – brez ugodja ali neugodja, s čistostjo ravnodušnosti in zbranosti, biva potem ko je vstopil v četrto jhāno …«

—MN 107

Sad tega urjenja je razumevanje (paññā) štirih plemenitih resnic: trpljenja, izvora trpljenja (hrepenenja), prenehanja trpljenja (opustitve hrepenenja) in poti, ki vodi do prenehanja trpljenja (plemenite osemčlene poti).

Ko se je temu urjenju dovolj sledilo, tako da je to razumevanje jasno in neomajno, nečiji um (citta) nič več ne hrepeni – niti takrat, ko ga napadejo najbolj provokativne izkušnje:

Častiti gospod, za meniha, katerega um je tako pravilno osvobojen, četudi močne podobe, zaznavne z očesom, pridejo v doseg očesa, te ne prevladajo nad njegovim umom (citta). Njegov um ostane enako nepomešan, stabilen, prispel do neomajnosti in je naravnan na nestalnost tega [uma]. Četudi močni zvoki, zaznavni z ušesom . . . vonji, zaznavni z nosom . . . okusi, zaznavni z jezikom . . . dotiki, zaznavni s telesom . . . pojavi, zaznavni z umskim čutilom pridejo v doseg umskega čutila, ti ne prevladajo nad njegovim umom (citta). Njegov um ostane enako nepomešan, stabilen, prispel do neomajnosti in je naravnan na nestalnost tega [uma].

Častiti gospod, to je, kot da bi obstajala skalnata gora, brez lukenj, brez vdolbin, ena sama trdna gmota. Četudi bi z vzhoda, zahoda, severa ali juga prišel močan veter in dež, je to ne bi streslo, ne bi zazibalo, ne bi povzročilo, da bi drgetala.

—AN 6.55

Buda je ustanovil kodeks obnašanja (Vinaya), da bi zagotovil, da tisti, ki si iskreno prizadevajo za ta cilj, ne bodo preveč skrenili z njega niti v svojih najbolj pozabljivih trenutkih. To je kodeks, okoli katerega je bil zgrajen življenjski slog zgodnjih menihov in redovnic ter katerega se držijo prebivalci Samaṇadīpe in njenih pridruženih puščavniških bivališč.